petrca

Začutila sem…slabost…pekoč občutek v glavi…nisem vedela zakaj.Še nekaj minut nazaj sem se počutila vrhunsko, peli smo pesmi in zbijali šale. V tistem trenutku pa sem se počutila kot marioneta, ki so ji pravkar prerezali vse vrvice…komaj sem se držala pokonci. Nisem vedela ali je zaradi slabega zraka na troli, ali zaradi česarkoli drugega, ampak tudi ko sem stopila na mraz ljubljanskih ulic mi ni bilo nič boljše. Slabost se me je kr držala in dobro razpoloženje je izpuhtelo v sekundi. Zakaj??Zakaj se mi je to zgodilo ob enajstih in pol zvečer?

Zjutraj sem šla na vlak in domov. Dokaj uredu a nekoliko nerazpoložena. Krivdo sem zvalila na tiste zvarke, ki me zadnje čase pomirjajo in jih zadnje dni nisem pila. Hm…

Na postaji sta me pričakala starša, nekam sumljivo prijazna in ustrežljiva. Taka nista nikoli…nekaj mora biti narobe…

Prekmalu sem izvedela…odšel si, dragi stric…ravno v tistih trenutkih, ko je mene obšla tista čudna slabost je tvoje srce odbilo še zadnji takt….

In moj vstop v novo leto še nikoli ni bil tako grenak…

Še vedno upam, da se bom jutri zbudila in ugotovila, da je bila to samo ena grda mora…a vem, da na žalost ne bo tako…pogrešam te in ne vem kako naj se sprijaznim z dejstvom, da me nikoli več ne boš pozdravil na tisti smešen način, da se nikoli več ne bom smejala tvojm nerodnostim in šalam…rada sem te imela in še vedno te imam, pa saj to veš, čeprav ti nisem nikoli povedala.

…počasi se je začela celiti, ni me več skelelo in kljuvalo brez prestanka, lahko sem ponovno zadihala in uživala v soncu, ki je sijalo name.

A nenadoma se ji je nekaj približalo…ne da bi vedela kaj je in kaj hoče sem se stresla, v napadu panike me je popadel skoraj histerični jok, v strahu pred ponovno bolečino nisem vedela kam naj se obrnem, kam naj zbežim, kam naj se skrijem…

Vanjo je spet zarezalo predobro znano rezilo, bolečina je prevelika, panika neizmerna, preveč boli, da bi lahko zakričala…lahko le v tišini opazujem kaplje krvi, ki ponovno polzijo po koži…spet kljuva, spet skeli, dih je spet zastal…a solz je zmanjkalo, jočem navznoter, zunaj pa spet železna maska, ki najbrž nikogar več ne prepriča…

…prižgala bi ti jo pa nevem kje počivaš…skoraj neznanec pa vendar tako poznan…

ostajajo spomini…malo jih je pa vendar so obarvani z vsemi odtenki, ki sva jih mešala na najini paleti čustev…vsi so našli svoje mesto med nama. Zdaj so shranjeni pri meni, kot slike…imajo posebno mesto in si jih večkrat spet ogledam…nehote te še vedno iščem v množici…upam da ti je lepo kjerkoli že si…

Prižgala ti bom svečko v mislih in naj ti sveti za vedno…

…ubistvu…se mi ne da še it spat…zto sm tuki…ne da se mi brat..zto bom raj kej pisala.

Zdaj, ko je poletje že pri koncu se je lepo ozret nazaj….lepo je bilo…fajn smo se meli…za razliko od preteklih poletij je bilo to skrajno umirjeno…se vidi, da se staram…:) Pa sej bi blo divje..sam nekako sm se vedno znašla v takih situacijah in takih družbah, da se to ni dalo….pač…kao usi postajajo zreli in odgovorni…mogoče tudi jst(?!).

Ma ja sej tudi jst nism več taka kot prej…čepraw…sm še vedno sitna, “za*ebana”,čudna,nora(!?!)….:))

Hm…sploh ga še ni konec pa ga že pogrešam…poletje namreč…začelo se je s pozdravom poletju v ljubljani…potem smo takoj odhitele na Otočec…in že je bla tuki Disconautica..paaa…Koprska(!) noč(ok…kakšno ime je pa Rumena noč?? fuj..nemaram…i’ll stick to the old one…)…iiiin Portoroška noooččč…Bajaga je frajer…itaq…v njega sm se zaljubla na Otočcu, pred tem sm se ga pa z vsemi štirimi otepala iz sploh ne vem kakih razlogov…(hehe…valda…ko si jst neki vbijem v glavo je konec…bi mravlja prej goro premaknila…)…no uglawnem..tip je car…:)) in sm odštevala dneve do tistega petka…in ko je popoldne pred tem lilo kot da je konc sveta sm bla že pošteno slabe volje…aaampak nism obupala…treba think positive!!!In mi je ratalo “pregnat” dežek:)) Vse lepo in praw…žurka fenomenalna…pršla ob šestih in pow domow…ob osmih pa mela šiht..:)) je bla šefica kr zadovoljna ko je pršla nardit kontrolo:)) sm pow ure pol poslušala,zvlekla nekih par izgovorov,ki niso bli niti tko napačni;)..ampak ok..it was worth it!

Vmes sm vidla še (niti ne tolko)bivšega z drugo…in sm presenetla samo sebe s tem kako ravno mi je blo…jeiii for me…:)) še dobro da sva se spričkala pred kratkim….tko da itaq nisva govorila…čene bi znalo bit kr boleče vrjetno…

Učiraj sm bla na plaži z enim in edinim…tistim s katerim se vedno razhajava..in na koncu vedno pristaneva spet skupaj…ok to se čudno sliši….ampak ni…prijatelja sva bila, prijatelja sva in upam da bova prijatelja za vedno…on je edini s katerim se lahko zezava,pričkava,…in na koncu bo vse v redu…čeprav se večino časa v njegovi družbi počutim kot dežurna varuška, ker nekako ne zna 5 sek. zdržat brez da izvede kako bedarijo…tko ima zdaj cel hrbet opraskan zato ker se je metal v 30cm globoko vodo…hm…:)

Aja aja ajaa…pa počasi se učim rečt ne…oh…sej sm znala tudi prej…sam…za neprave stvari….zdj mi pa gre vedno bolše od rok…tko da NE NE NE NE usem tistim sluzastim tipom,tistim hinavskim prijateljem/prijateljicam,stvarem, ki mi niso všeč in ki jih nemaram…ne bom več počela stvari sam zto ker me neki odzadi v možganih psihira, da sm nekomu neki dowžna alneki…bah…če meni ni kul…ne bo…pa konc…pa lahko me probajo kupit z milijon lepimi besedami…NE!! (hm..bomo vidli kolk bo tole trajalo…) Pa bolj kot drugim…se učim govorit NE! sama sebi…to je pa najtežje…ne znam se ustaviti, ne znam kontrolirati čustev, ne znam rečt sama sebi ne, ko zaidem v situacije za katere sama že vnaprej vem, da ne bodo prinesle nič dobrega….vedno grem z glavo skozi zid…tudi ko vem, da je brezveze..tko, da en velik NE! zame…tko….zdj sm ga natipkala z velikimi…in dostikrat…upam da si ga bom tudi zapomnila;)) in uporabla ko bo treba…sm vredna preveč, da bi sama sebe stran metala…

Joj, kam sm prišla iz ene boge obnove poletja…hm…I seriously need a therapist…:)

*…Still in search of true love…*

…in še enkrat sem dobila potrditev, da moško-žensko prijateljstvo (tisto pravo) ne obstaja…

Vedno sem bila velik in glasen zagovornik teorije, da so žensko-moška prijateljstva možna, obstajajo in so super…ampak vedno bolj opažam…in doživljam situacije, ki mi dokazujejo ravno nasprotno…vedno so neki prikriti nameni nekje zadaj…taki ali drugačni…

Očitno se tipom zdi prijateljstvo odlična odskočna deska za kasnejšo ljubezen al neki…in bolj kot jaz razlagam, da enkrat, ko se med mano in nekom splete pravo prijateljstvo (hm…ali boljše…ko iz moje strani pride do tega) je prehod v neke “višje faze” praktično nemogoč…več problemov mam s tem….

Verjetno bo boljše, da neham sanjati o temu, da je tako prijateljstvo le mogoče, ker očitno ni…in usakič ko se prepričam v to….vsakič me udari nazaj…in postavi spet na trdna tla…

In grozno mi je…ker se, ne vem zakaj, v moški družbi počutim najboljše, najbolj sporščeno…najlažje se z njimi pogovarjam o vsem, velikokrat lažje prijatelju zaupam določene stvari kot prijateljici…fantje so ponavadi bolj realni…hitro postavijo stvari na svoje mesto in ne sanjajo o happy endu, kot to počnemo punce:)…

Samo en prijatelj mi je še ostal, ni perfekten..daleč od tega…večino časa me ponavadi pošteno živcira….a vseeno je vedno ob meni, ko ga res rabim…me vedno nasmeje, ko mi je najhuje…me vedno postavi na realna tla, ko malo preveč odplavam…rada ga imam in ne bi ga zamenjala za nič na svetu…

A tudi to ni nikoli bilo zgolj na platonski ravni…

I give up…in ne verjamem, da me bo lahko še kaj prepričalo v nasprotno…

“Pojdi z mano v nebesa” piše na eni izmed reklamnih kartic prilepljenih nad mojo mizo…in ko bi le res šel z mano v nebesa…ko bi le vedel, da mi ta misel šine čez možgane najmanj 100x na dan…in dasiravno mi je ta misel tak všeč in mi vsakič znova privabi nasmeh na obraz, še vedno nisem povsem prepričana ali je to tisto pravo ali le plod moje prevelike želje in potrebe po tisti pravi ljubezni o kateri sanjam in mi je vedno trmasto obračala hrbet…?!
Ne morem in zgleda da tudi ne znam biti sama in je morda tudi zaradi tega za mano toliko spodletelih poskusov in begov k zasilnim izhodom, ki so služili le kot slab nadomestek in so v meni na koncu puščali še večjo praznino kot pred tem…
Hkrati pa se bojim, bojim se nekomu popolnoma predati, čutiti nekaj več in to tudi priznati. Strah me je spet pasti v tisti nori vrtinec, nočem še ene rane, ko še tiste stare niso popolnoma zaceljene. Zato brezglavo bežim od vsakega, ki mi skuša priti preblizu, z nezaupanjem gledam vsakega, ki mi govori sladke besede…že prevečkrat sem jih slišala in že prevečkrat so bile laž, da bi jim lahko slepo verjela…in ti si tu, s tvojim sladkim nasmehom, igrivim pogledom in toplimi besedami, ki v sekundi uničijo vsak moj poizkus, da bi kot ledena kraljica ostala hladna in ravnodušna…in čeprav te ne poznam dobro mi je v tvoji družbi prijetno, počutim se varno in sproščeno, kot bi bil ob meni že od nekdaj…
Lahko, da je to res samo neko čudno stanje iz katerega se bom že jutri zbudila in spoznala, da sem si vse le domišljala …vsekakor pa vem, da te nočem izgubiti, si nekaj posebnega in lepega, rada bi te imela ob sebi, morda le kot prijatelja a vseeno…

Najboljše stvari v življenju: ali so nelegalne, ali nemoralne, ali pa redijo…

Mislim, da je ignoriranje nekaj najhujšega kar lahko nekomu nardiš… Ljudje smo itak usi taki, da pač rabimo pozornost…mogoče ne od vseh…a od tistih, ki jih imamo radi pa ja…in potem se najde nekdo, ki te izbriše, spregleda, se dela kot da si zrak…noče ti pa povedat zakaj, pojasnit svoje ravnanje…ti pa tavaš v temi, noriš in si razbijaš glavo kaj si naredu/ nardila narobe in ne veš…ne spomneš se ničesar…še včeraj je blo vse super…zdaj pa…

Zakaj??? A je tko težko naravnost povedat?!!! Rajši vidim da me nekdo direkt pošlje k vragu, kot da se samo nemo obrača stran in ne j*be 5posto. Jebesh take ljudi, ki si ne upajo nekomu, ki je do včeraj spadal v kategorijo “prijatelji”, povedat naravnost kaj jih teži, kje se je zlomilo…rajši se strahopetno skrivajo za molkom.

NO RESPECT AT ALL ZA TAKE LJUDI….

Zapisi iz čakalnice:

Evo, ker drugače itq nimam časa pisat bom to nardila zdaj, ko sicer ni nobenega računalnika v bližini in imam na razpolago samo en majhen roza list papirja in svinčnik- boljše to kot nič. In če že morm tuki sedet eno uro in gledat v zrak bom rajši še kej nakracala zraven, ker bom sicer umrla od dolgčasa. Ta čakalnica ni prav nič zabavna, pa še sama sem ker danes noben ni mogu z mano pridet. Dohh…

Že od nekdaj je vsesplošno znano, da sem pravi magnet za čudake in frike vseh vrst, name se lepijo kot muhe na med. No zdaj sem v mojo še tako pisano kolekcijo dodala še en “biser” več. Včeraj zvečer (OK, ponoči) zazvoni mobitel, kr ena številka kliče, jst pa se valda javim. Mladenič na drugi strani vpraša, če je dobil pravo osebo in ko mu prijazno razložim, da je prišlo do pomote mi odvrne, da itq je kr eno cifro v telefon vtipkal in poklical.Krneki…nekaterim na tem svetu je res huuudooo dolgčas. Reče, da me ne bo več motil, se poslovi in prekine…OK, do tu use še nekako štima… Čez minuto spet zazvoni telefon..SMS…on. WTF?! Valda piše same bedarije, med drugim se predstavi, pravi da mam lušten glasek….WHO F*CKIN CARES?? Ne odpišem…napaka…čez nekaj minut spet pokliče in jst kooončno pridem k pameti in izklopim telefon. Zjutraj vstanem…shitty weather…vklopim telefon iiiinnn…kaj kmalu zazvoni, se oglasim…on..again. Sprašuje stvari, na katere mu itq ne mislim odgovarjat ker se pač njega ne tičejo…thank god da ima slabo omrežje zto se zveza prekine…pa pokliče kmalu spet…in spet…in spet…ah ne bom se oglasla…ne da se mi… dobim SMS zakaj se ne javim..ne odpišem…kliče… popi*dim in mu pošljem sms, da če misli, da nimam kej drugega bolj pametnega za počet, kot zgubljat čas na telefonu z nekim X folkom!! Dobim opravičilo in obljubo, da bo nehal. Kooončnooo:) Sam…zdj pa meni začne vlečt na otročje in sm ga vprašala, če mi pošlje foko…i wanna see that psycho!!:) lol Tip mi jo res pošlje…hahhaaaaa…in ker mu nič ne odpišem jo dobim še enkrat…lol…očitno se je ustrašu, da je nism dubla..hm…ok…kolk let pa ma ta poba…24?!!! Omg…a ni že malo prestar za take kretenizme?! Rad bi vedu, če mi je ušeč pa da če bi ga rada spoznala…lol…right…ne hvala, mam že dovolj problemov z obstoječimi tipi/friki!!

KONEC, THE END, FINE!

LP petrca

P.S.: Zgodba še vedno ni dobila epiloga, zdj ga vse punce poslušamo na spikerju in se režimo:D

Nooo…zdj me pa res že kr neki cajta ni blo na spregled tukaj…:) Eh sej vseeno…nism mela nič kej pametnega za povedat (sej ne da ki zdj se mi je razsvetlil um ampak vseeno…).

Ugotovila sem, da sem zaljubljena…ampak res grozno zaljubljena…in zdaj gre res za pravo ljubezen…tako…daleč od perfektnosti…z napakicami…ampak useeno lepo… zaljubljena sem v življenje…grozno kaotično ampak useeno zabavno in lepo:) hehe
Tako dolgo sem se že pritoževala nad njim…kako grozno je…kako nefer…in zakaj sem ravno jaz tista, ki mora bit strelovod za use p****rije sveta (kot bi modrovali Zmelkoow) …ampak zdj sm ugotovila, da mi prav nič ne manjka…

Danes sem na tvju naletela na dokumentarec o otrocih iz Mongolije, ki zaradi groznih razmer raje pobegnejo na ulice in tam iščejo hrano po smetnjakih in tople sobice v podzemnih jaških…najbolj sta me pretresla bratec in sestrica. Punčka stara pet let, bratec pa le kako leto starejši, sama na ulici sredi noči v iskanju toplega kotička. A kljub grozni stiski v kateri sta se znašla, je bilo med njima čutiti ljubezen in povezanost, katere že dolgo časa nisem videla nikjer. V tistih majhnih očkah se je dalo jasno prebrat bratčevo skrb za malo sestrico, močno jo je držal za roko…spustil jo je le ko je splezal v kak smetnjak da bi obema priskrbel nekaj za pod zob… Neverjetno je kakšno življenje sta prisiljena živeti zaradi revščine in brezbrižnosti staršev in s kakim pogumom se soočata s tem kjub rosnim letom. Ko sta ju policaja pripeljala domov, ju tam ni pričakal topel objem in lepe besede…nasprotno…zdelo se je, kot da sta vse prej kot zaželjena. Na vprašanje ali sta vesela, da sta spet doma sta le nemo odkimala z glavo. Le kako uro po odhodu policajev sta spet pobegnila na cesto.

Ni mi jasno, kako se lahko tako majhen otrok, kateremu se po vsej logiki naj ne bi niti sanjalo, kako izgleda življenje izven maminega ljubečega objema, odloči, da mu bo bolje če pobegne od doma in si poišče svoj kotiček na ulici!?! In še ko se vrne, ga tam pričaka hladen sprejem, kot bi se vrnil nek nezaželjen tujec in ne petletno nedolžno malo bitjece, ki si od tega sveta želi le malo ljubezni in skrbi za njega…absurd…groza…

In takih otrok je po svetu še malo morje…

Potem pa pridem jaz in se pritožujem zato, ker mi mama tisti dan ni skuhala takega kosila kot sem si ga jst želela…ali zato, ker je majčka, ki sem si jo želela tisti večer oblečt še vedno v košari z umazanim perilom…razvajenka,vem…heh…

Ampak ko pa malo premislim je moje življenje super…le malo balasta, ki sem si ga zadnje čase pridno nabirala, bo treba odstraniti , pa bo čisto kul!:D

Ahh…in spet sm zatežila z nekimi “globokimi” temami…dohh…se bom drugič bolj potrudla kej bolj na izi spisat…do takrat pa…